Krašovc, Ljubljančan in Štajerc na skupnem sprehodu slučajno brcnejo v neko svetilko in iz nje se prikaže duh:
"Hvala, ker ste me osvobodili! Za nagrado bom vsakemu izpolnil eno željo."
Krašovc: "Jaz sem iz kmečke družine in dobro vem, kako težko je biti kmet, še posebej na Krasu. Naredi, da bo Kras vedno rodoviten."
Duh: "Urejeno!"
Ljubljančan: "Mi u Lublan mamo poun kufr usega folka, k se prseljuje k nam. Nared okol Lublane en tak zid, de noben nau mogu not ne vn!"
Duh: "Urejeno"
Štajerec: "Čuj, kaki je te toti zid?"
Duh: "Visok je približno 100m, 5m debel, iz armiranega betona, gladke stene..."
Štajerec: "Dobro, dobro... Daj, napolni ga zaj z vodo!